16. SVETOVNO PRVENSTVO V KENDU, TOKYO, MAJ 2015
Od 29.-31. maja 2015 se je v Tokyu na Japonskem odvijalo 16. svetovno prvenstvo v kendu. Dogodek je bil deležen še posebne pozornosti, kajti po 1. svetovnem prvenstvu, ki je bilo leta 1970, se je svetovno prvenstvo ponovno vrnilo v Tokyo, v Nippon Budokan – znamenito dvorano borilnih veščin. Na prvenstvu, katerega se je udeležilo največ reprezentanc doslej, kar 56, je tokrat prvič prisostvovala tudi reprezentanca Slovenije. Za tako malo zvezo je to velik in pomemben dogodek in zgodovinski korak v razvoju slovenskega kenda.
Zaradi velikih stroškov, ki jih pot v tako oddaljeno deželo zahteva, je bila slovenska reprezentanca močno okrnjena, smo pa zato lahko še toliko bolj ponosni na naše člane, ki so bili vztrajni in kljub vsem težavam vendarle uspeli predstavljati Slovenijo na najbolj prestižnem dogodku v kendu. Omenit velja, da smo bili tudi edina država, ki je na prvenstvu imela samo ženske predstavnice med tekmovalci. To vsekakor kaže na zagnanost in predanost naših ženskih članic tej tradicionalni, na Japonskem najbolj popularni, borilni veščini.
Slovensko ekipo so sestavljali: Eli Allouche (Shubukan, Ljubljana), ki se je prvenstva udeležil kot menadžer ekipe ter Tanja Greif (Shubukan, Ljubljana) in Polona Košir(KJM, Maribor), ki sta tekmovali v inidividualni ženski kategoriji. Konkurenca je seveda bila na najvišjem nivoju, zato je že sama udeležba naših članic pohvalna. Polona Košir se kljub dobrim borbam žal ni uspela prebiti iz bazena (v bazenih se borijo po trije tekmovalci, od katerih le eden napreduje v knock-out rundo), več uspeha pa je imela Tanja Greif, ki je v bazenu premagala obe nasprotnici, nato pa v prvi knock-out rundi izgubila proti aktualni evropski prvakinji.
Tako pri moških kot ženskah je bila še vedno očitna premoč japonskih tekmovalcev. Tik za petami so jim bili Korejci, med ostalimi močnimi ekipami pa velja omenit še Američane in Brazilce. Od Evropejcev so bili odlični Madžari, ki so v ekipnem delu ponovno – tako kot pred tremi leti na EKP v Italiji – zasedli 3. mesto. Podrobnejše rezultate si lahko ogedate na uradni spletni strani prvenstva: http://16wkc.jp/results/
Vtisi naše ekipe:
Polona Košir (KJM): Težko je opisati občutke, ko se udeležiš nekaj tako velikega. Še posebej, ko stojiš v Budokanu in stojiš nasproti najboljšim na svetu. Borbe te enostavno potegnejo vase. Zame je bila to zelo dobra izkušnja za nadaljnja tekmovanja, prav tako pa veliko vidiš se tudi kaj novega naučiš in spoznaš ljudi. Organizatorji so se lepo potrudili, ni bilo nekakšnih dolgih pavz, tekmovanje je lepo potekalo, da čakanje sodi k temu je nekaj čisto normalnega. Za konec vsega pa smo še doživele potres, to pa mislim, da ne doživiš velikokrat.
Tanja Greif (Shubukan): Tekma je bila zame izredno naporna, predvsem zaradi ogromnega psihičnega pritiska. Predstavljat svojo državo prvič na svetovnem prvenstvu v kendu, in to v matični deželi kenda ter poleg tega še v svetovno znanem Budokanu, je bila res prav posebna, težko opisljiva izkušnja, verjetno ne samo zame ampak za marsikaterega tekmovalca. Želela bi si le, da bi na tem pomembnem dogodku Slovenija lahko nastopila z žensko ekipo (op.p. ekipa je sestavljena iz 5 tekmovalk), kar pa nam zaradi finančnih in drugih razlogov žal ni uspelo. Upam pa, da se bo to v bodoče spremenilo. Med tekmovalci so odločno prevladovali japonski reprezentanti in reprezentantke, tako v individualnem kot ekipnem delu. Čeprav sama nisem imela priložnosti pomeriti se z Japonko, mi je bilo prav v užitek gledat njihove borbe – lep, mehek in eksploziven kendo na visokem tehničnem nivoju. Mislim, da smo se vsi trije veliko naučili in odnesli zelo pomembne izkušnje iz tega dogodka, ki bodo definitvno v pomoč pri pripravi reprezentance za naslednje leto. To se nanaša tako na psihofizične priprave tekmovalcev, kot tudi na organizacijski vidik, ki je precej specifičen na takih dogodkih.
Eli Allouche (Shubukan): Kot menadžerju slovenske ekipe mi je bilo v čast sodelovati s Polono in Tanjo. Obe sta dali res vse od sebe, kljub stresu in odgovornosti, ki ga tak dogodek kot je Svetovno prvenstvo prinaša. Zagotovo smo lahko vsi ponosni na obe naši reprezentantki. Žal mi je le, da na slavnostni ceremoniji za slovensko zastavo ni stala večja ekipa. Še posebej žalostno je, da nismo imeli nobenih moških reprezentantov. Svetovno in evropsko prvenstvo bi morala biti prioriteta tudi za našo zvezo, saj udeležba na takih dogodkih prinaša prepoznavnost slovenskega kenda ter edinstveno znanje in izkušnje za tekmovalce. Le-ti imajo možnost spoznati, videti in se pomeriti z najboljšimi kendokami na svetu oz. v Evropi in takega izkustva se ne more pridobiti prav na nobenem drugem dogodku. Resnično upam, da bomo do prihodnjega evropskega prvenstva, ki bo 2016 v Makedoniji, uspeli pripraviti tako žensko kot tudi moško ekipo. Kar se samega kenda tiče – tudi na tem svetovnem prvenstvu je bila še vedno opazna precej velika razlika v kvaliteti kenda med Japonsko in ostalimi državami. Mislim, da lahko najdemo enega od razlogov, zakaj so Japonci še naprej tako dobri, tudi v njihovem odnosu do treniranja. To sem imel možnost videti ob ogledu treninga na eni izmed japonskih univerz in lahko rečem, da je že takoj na začetku opazna koncentracija ter iskrena želja po trdem treniranju, s katero študentje pridejo na sam trening. Temu sledi globoko spoštovanje do učitelja , spoštovanje med samimi seboj, skorajda vojaška disciplina v dojotu ter iskren odnos, brez kančka egota med treningom, in vse to skupaj vodi v lep, močan kendo, ki zaenkrat še vedno zmaguje na tekmovanjih najvišjega ranga.
Prihodnje svetovno prvenstvo bo čez 3 leta v Seulu v Koreji. Pred tem člane KZS čakata še dva evropska prvenstva in sicer najprej aprila naslednje leto v Makedoniji. Upamo, in vsekakor se bomo potrudili, da bo naslednjič slovenska reprezentanca številčnejša in še bolje pripravljena.
Fotografije si lahko ogledate tukaj.
