KENDO

Kendo (KEN -meč; DO- pot: pot meča): je japonska borilna veščina mečevanja, ki je tesno povezana s tradicionalno japonsko kulturo. Začetki kenda segajo v 18. st, ko se je v mirnem času vladavine šoguna Tokugawe začela v nekaterih šolah mečevanja uporabljati prva varovalna oprema oz. oklep (kendo gu, kasneje bogu) in bambusov meč (shinai), da bi se pri vadbi izognili poškodbam. Od takrat naprej se je uporaba bogu-ja in shinai-ja začela širiti med takratnimi šolami mečevanja, s tem pa se je razvijal način vadbe, ki se je ohranil do danes.

Kendo se je vse bolj širil tudi zunaj Japonske in tako se je leta 1970 ustanovila Mednarodna kendo zveza (IKF), ki skrbi za pravilen razvoj kenda in šolanje sodnikov, določa izpitne komisije in organizira mednarodna tekmovanja. Danes je kendo razširjen praktično po vsem svetu. Njegova priljubljenost je tudi v tem, da Kendo kot Pot ni le tekmovalna disciplina, ki sledi samo tehnikam in taktikam, temveč daje velik pomen razvoju borbenega duha ter duhovni in moralni rasti.

Koncept kenda: Discipliniranje in oblikovanje osebnostnega značaja skozi uporabo načel japonskega meča.

Namen treniranja kenda je:

  • urjenje uma in telesa;
  • krepitev energičnega duha;

ter pravilno in strogo učenje, ki spodbuja:

  • prizadevanje za izboljšanje v umetnosti mečevanja;
  • predanosti spoštljivi človeški vljudnosti in plemenitosti;
  • iskreno in odkrito sodelovanje z drugimi
  • ter nenehno prizadevanje za osebnostni razvoj.

Vse to posamezniku omogoča, da:

  • razvije ljubezen do svoje dežele in ljudi v njej;
  • sodeluje pri kulturnem razvoju svoje dežele
  • ter širi mir in blaginjo med ljudi.